Mladinska ulična vzgoja

Minibusov nagradni izlet – Ranč Okorn in SMC Rakovnik

Na Minibusu veselja verjamemo, da so izleti pomembni, ker na njih spoznavamo svet okoli sebe, uživamo v dogodivščinah in zato, ker se med celodnevnim druženjem še bolj povežemo med seboj. Tudi tokrat smo doživeli vse to …

Toplega marčevskega petka smo se odpravili na Minibusov veseli nagradni izlet. Že kmalu po šoli smo se zbrali na igrišču, kjer se vedno srečujemo ob Minibusu veselja. Poslovili smo se od staršev in se odpeljali dogodivščini naproti.

Najprej nas je pot vodila do čudovitega Ranča Okorn. Ko smo prispeli, nas je najprej pozdravila domača psička in animatorke, ki so nas že pričakovale. Predstavile so nam živali na ranču – zelo nam je bil všeč mini prašiček, pa prijazne in koruze lačne koze, še posebej najmanjši dve »scrkljanki«, pestovali smo celo kokoši, krtačili, jezdili in hranili konje ter spoznali tudi brenčeče čebele.

Čas je hitro minil in že smo v gosjem redu pojoč odšli naprej. V Salezijanskem mladinskem centru Rakovnik smo najprej okupirali igralnico, že kmalu pa nam je Vili povedal, da je nekje na igrišču menda skriti zaklad, ki čaka, da ga odkrijemo. Brž smo se razdelili v dve skupini in se lotili premagovanja nalog, ki so nam razkrivale pot do zaklada. Ko smo utrujeni prišli do cilja, smo ugotovili, da so zaklad jagode in čokolada za vsa srca vesela in mlada. Pred mrakom smo uživali še v igralnici in na igrišču, še posebej nas je očarala orjaška gugalnica.

Ob koncu dneva smo se zbrali skupaj in si podelili vtise. Strinjali smo se, da je za nami zelo lep dan. Najbolj se nam bo v spomin vtisnilo tisto, kar smo ne videli ali slišali, pač pa tisto, kar smo začutili: zbrati pogum in ponuditi živali koruzo na dlani, držati v naročju mladega kozlička ali kokoš, krtačiti in jezditi konja ter spoštovati njegov prostor, ko paziš, da te ne bo brcnil, ponuditi konju korenje in jabolka, ki smo jih skrbno prinesli s seboj v nahrbtnikih, skupaj z najboljšo prijateljico deliti sedež na orjaški gugalnici … Na tem izletu smo spoznali, kako za lepo doživetje ni najbolj pomembno, kako daleč greš. Čeprav smo to dogodivščino doživeli v Ljubljani, je bila zelo močna in nepozabna. Ker smo na lastni koži skozi cel dan doživljali, kako je pomembno, da smo pozorni, previdni, odprti in kar se le da ljubeči do bitij okoli sebe. Presenečeni smo bili, kako prijazne, nežne  in zveste so lahko živali, kot so prašič, ki se prosto sprehaja po dvorišču, velik konj, ki ga krtačiš, celo na prvi pogled malo strašni kozel, ki mu ponudiš koruzo … Uživali smo v napetosti, ki je bila v zraku, ko smo tekali po igrišču in med krajo zastavic drug drugemu skušali prebrati številko na hrbtu ter ga tako razkrinkati. Težko, a zelo plemenito je bilo odstopiti sedež še komu drugemu na gugalnici. Najbolj pa je bilo biti blizu živali ter dan preživeti skupaj s prijatelji.

Kornelija

You might also like