Mladinska ulična vzgoja

Minibusov nagradni izlet v pravljično Celje

V petek, 14. decembra, smo se takoj po šoli zbrali na igrišču, kjer stoji Minibus, skočili v avte in se odpeljali proti prazničnemu Celju. Že med potjo je bilo zelo veselo. Ne bom pozabila, kako so dekleta v kombiju vprašala za geslo za wi-fi, naša Polona, ki vedno najde pravi odgovor, pa je kot iz topa izstrelila »PogovarjajSeSSodedom!« To je bilo smeha in izgleda je bilo geslo pravo, ker do cilja smeh, žlobudranje in prepevanje niso potihnili. Pričakovanje je bilo tako veliko, da fantje med potjo sploh niso želeli sleči bundic in kap, da ne bi česa zamudili!

Naša prva postojanka je bil čarobni Celjski grad (klik). Mrzel in ponekod celo zaledenel je bil še bolj mogočen in veličasten. Razburljivo je bilo raziskovati vse skrite kotičke, adrenalin nam je še posebej narasel, ko smo se povzpenjali na Friderikov stolp. Strah v kosteh pa smo začutili, ko smo v soju rdečih luči poškilili v razstavo srednjeveških mučilnih naprav. Fotografirali smo se z vitezom in s princeso in izza obzidja občudovali razgled na mesto.  Med vračanjem k avtomobilom smo komaj vsi prišli do besede – tisti z raziskovalskim duhom se niso mogli načuditi mogočnosti gradu in vsem skritim kotičkom, tisti pogumni so pravili, da ne bodo pozabili rdeče kleti Friderikovega stolpa, fine gospodične mične pa so nam hitele kazat, kakšne krasne »selfije« so uspele narediti na tej lepi lokaciji.

Ker je ura hitela naprej, smo tudi mi odhiteli novim dogodivščinam naproti. Na ogled prazničnih lučk in lepega obnovljenega mestnega jedra. Celje nas je očaralo s svojo majhnostjo, z ozkimi uličicami in z lepimi rumenkastimi lučkami, ki staro mesto naredijo še bolj domačno. Zelo veliko nam je pomenilo, da smo v zameno za spominčke lahko pustili tudi kakšen cekin.

Ko je tema zajela mesto, smo mi osvojili Salezijanski mladinski center v Celju(klik)! Po vseh teh doživetjih nam je pica, ki nas je že čakala, prav fino zadišala. Okrepčani in še prav nič utrujeni smo se razživeli v veliki igralnici, kjer smo se pomerili v ročnem nogometu, biljardu, pikadu, ping-pongu … Navdušili smo se ob za nas novih družabnih igrah in si obljubili, da jih nabavimo tudi za naš Minibus. Nekateri pa so med prijaznimi celjskimi animatorji našli celo nove simpatije …

Ko je odbila ura odhoda, nam še ni bilo za končati ta lep dan. Kljub temu smo se veselo posedli, pripeli in si o doživetjih pripovedovati pohiteli. Vožnja je hitro minila in nas na igrišče k družinam vrnila.

Tako se je končal čudovit in čaroben dan! Ker smo z izletom tokrat nagradili tiste mlajše, so bila čustva še toliko močnejša. Za večino povabljenih je bila to namreč prva izkušnja Minibusovega izleta. Sodelavci smo se kar topili, ko so otroci vzklikali, da je to njihov najljubši dan v življenju! Saj vemo, da to razburjeni otroci radi povedo, pa vendar je bilo to tisto, kar je ta izlet naredilo nagraden tudi za nas. Ali za vzgojitelja obstaja kaj več vrednega kot sta veselje in toplina hvaležnih otrok?

Na tem mestu se želimo zahvaliti tudi donatorjem, ki so nam omogočili izvesti tako lep in doživetij poln izlet. Iskrena hvala Celjskemu gradu, da so nam vsem omogočili brezplačen vstop! Bilo je zares vznemirljivo in nepozabno. Velika pohvala in zahvala tudi za odzivnost, saj ste nam priskočili na pomoč praktično v zadnjem trenutku. Prisrčna hvala pa tudi Mitji in ekipi Salezijanskega mladinskega centra za uporabo igralnice, še bolj pa za gostoljubnost in dobro družbo. Tega vam ne pozabimo in vas toplo na naš program v zameno povabimo!

P.S: Pa ne pozabi pogledati fotografij 😉

Napisala Kornelija Debelak

Morda vas zanima tudi