Skoči na vsebino

Zavod Skala don Bosko

Home » Zapisali smo – prispevki » Mladinski cirkus

Mladinski cirkus

Rafo Pinosa

Cirkus kot družbena črna luknja — gravitacijska sila je v vesolju oblikovala črno luknjo in to nikakor ni praznina v prostoru. Cirkus po vseh družbenih zakonitostih zgosti družbene procese do take mere, da postanejo nova družba za katero ne veljajo običajni družbeni predsodki.

Pobegniti od vsega in uživati v cirkusu.

To je čisto lahko romantična priložnost kako se skriti pred družino in pustiti ob strani konvencionalne oblike družbe. Danes lahko govorimo o drugačni poti. Cirkusu se nekdo ne pridruži, ker bi hotel živeti nomadsko življenje, ampak zato ker ne želi biti družbeni izmeček, zato ker nima dovolj denarja za trendovske nakupe, ker nima dovolj dobrih pogojev za perfektne ocene, ker mu ne morejo omogočiti dragega obštudijskega program, ali pa zato, ker se je moral ukvarjati z življenjsko pomembnimi vprašanji in mu je zmanjkalo časa za šolo, za iskanje dobrega posla. V cirkusu pa ne pričakujejo popolnosti, lahko se tudi na samoumeven ali na smešen način zmotiš in je napaka celo nagrajena z družbenim aplavzom. Ali ne delajo klovni prav tega, da se na neverjetno smešen način lotevajo stvari, ki jih sicer tudi mi kot gledalci ne znamo.

Praktiki v cirkuških veščinah pripovedujejo, da  otroci medtem ko se učijo posameznega trika pridobivajo zaupanje v druge ljudi, izboljšujejo svojo fizično kondicijo, se spoprijateljujejo s svojim telesom in postajajo samozavestni s svojo lastno identiteto. S tem pa veliko bolj odporni na družbene delitve, na izrinjanje na obrobje vseh, ki niso v ‘main stramu’, saj je prav cirkus tisti, ki na alternativni način obrobje postavlja v središče družbenega dogajanja.

Cirkusanta redko dojemamo kot nekoga, ki bi nas ogrožal. Prej nasprotno, so tisti, ki v svet nerazumevanja in delitev, prinašajo veselje, komunikacijo in svojstven humor, ki je vsaj tako univerzalen kot je univerzalna glasba.

Danes že vse merimo z ekonomiko kot najbolj verodostojnim merilom. Tudi tukaj je cirkus daleč pred vsemi drugimi oblikami učenja. Ne potrebuješ dragega instrumenta ali drugih rekvizitov, niti ne dolgotrajnega učenja, kot to velja za glasbo in za vse športe. Prav tako ni potrebno investirati let učenja brez pravih rezultatov. Dovolj je že nekaj osnovnih veščin in že lahko z njimi obvladuješ svoj socialni prostor, ki se prav na ta način začne širiti. Z izpopolnjevanjem se prostor vse bolj širi in povečuje domet in prepoznavnost.

V Cirkusu ni virtuozov katerim vsi drugi služijo. Prav tako ni prvih in drugih violin, ni bolj pomembnih pozicij kov v skupinskih športih. Pri Cirkusu je pomemben vsakdo tudi z najbolj nepomembno nalogo kot je podajanje rekvizitov. In uspeh je uspeh vseh in prav enako poraz je poraz vseh. Kdorkoli lahko zafrkne in kadarkoli lahko zafrkne in celotna iluzija zbledi.

Cirkus ni od nikogar, ni religiozno ali etnično obarvan, nima belega in črnega obraza, ni ne večinski ne manjšinski. Preprosto cirkus je od vseh, govori en sam jezik in je namenjen temu trenutku in ta trenutek živi na polno.

Enako kot je cirkus učinkovit na vojnih območjih, tako ima moč komunikacije na ulicah, ki jim gospodujejo ulične tolpe in v četrtih, ki so etnično sprte. Cirkus uporablja jezik, kjer je sovraštvo enako nevtralno kot je ljubezen, kjer je smeh enako žalosten kot je žalost smešna. In vendar ni ne burka, ne sarkazem, ne tragikomičnost, je preprosto cirkus, prav enako svojstven kot je nogomet drugačen od plesa.

Učitelj, socialni delavci, vzgojitelji, mladinski delavci opažajo vidne spremembe pri otrocih, ki so vključeni v cirkus. So bolj vestni v obiskovanju šole, so bolj natančni v spoštovanju ure in dogovorov. In ta sprememba se zgodi že po samo 2 tedenskih urah treninga cirkuških veščin. V cirkusu ni potrebe po prepiranju kateri Bog je bolj pravi, prav tako kot ne po tem, katera koža je več vredna.  V cirkusu je potrebno zaupati v drugega, potrebno ga je podpirati in je njuno z njim sodelovati. v cirkusu ni starih in mladih, ampak so samo umetniki. Cirkuški elementi so tisti, ki ustvarjajo novo iluzijo, tako za izvajalce kot za gledalce. In tudi za gledalce velja, da ni potrebno, da so enakega prepričanja.