V ponedeljek, 3.junija 2024 smo v sklopu PPMS-ja imeli predavanje zdravnice Sanele Perescutti Banović, ki nam je s svojim pogledom na svet, življenje in poklicno pot odprla marsikatero vprašanje, nas nasmejala in hkrati dala globoko misliti.
Zdravnica, gastro-enterologinja, se pri svojem delu vsak dan srečuje s svojimi pacienti. V sebi tako nosi veliko zgodb, težkih in hrkati tudi marsikatero lepo. Predvsem so se jo dotaknile zgodbe, ki so povezane s koncem življenja. V letih svojega dela jih je slišala že veliko, in mnoge so si zelo podobne zato jih je začela zapisovati in iz tega je prišla tudi želja, da bi predavala in te zgodbe oziroma življenjske modrosti delila med ljudi. Ugotovila je, da ljudje ob koncu svojega zemeljskega življenja pogosto obžalujejo odnose, da nečesa niso razrešili, da so nekomu nekaj zamerili, da se niso pogovarjali zaradi brezveznih stvari. In pogosto se zgodi, da ko se ti ljudje srečajo in si odpustijo, človek, ki je hudo bolan lahko mirno odide s tega sveta.
Dotaknila se je tudi možganov, kako svojo glavo polnimo z informacijami in kako je pomembno, da lahko 60% stvari ki nam polnijo glavo, kontroliramo:
- strupene besede: kaj rečem drugim
- nerazrešene odnose
- slabe emocije: kronična žalost, nevoščljivost, ljubosumnost, jeza, strah
Po njenem mnenju je za naše življenje pomembno tudi:
Pomembno, da si postavimo prioritete.
Da se veliko smejimo.
Se ne sekiramo zaradi nepomembnih stvari.
Naredimo nekaj za drugega, saj smo soodvisni drug od drugega. Slej, ko prej pridemo v situacijo, ko potrebuje pomoč od nekoga drugega.
Na koncu pa se je spraševala o tem zakaj ljudje hodijo na pogrebe, prej pa si niso vzeli časa, da bi človeka obiskali živega, mu povedali, da ga imajo radi, preživeli z njim čas in delali spomine.
Po predavanju Sanele P.B. zapisala Polona K.