Nasilje v medosebnih odnosih pomeni nedopustno upravljanje z močjo. Pomembno je razlikovati med uporabo in zlorabo moči. Zloraba moči pomeni nasilje, neuporaba moči pa pomeni zanemarjenje. Če pa moč uporabljamo, pomeni, da z njo ne povzročamo nasilja.
Za najstnike je najpomembnejša pripadnost skupini, zato se lahko kot skupina uprejo tistim, ki nad njimi ali nad posameznikom izvajajo nasilje. Izzivanje je odziv na strani izzivalca, ampak mi imamo moč nad tem, kako bomo reagirali: pomembno je, da ne damo drugim moči nad seboj.
Kako se pogovarjamo z otrokom, ki je žrtev vrstniškega nasilja?
- Na pogovor se pripravimo.
- Otroka spodbudimo, da pove, kaj doživlja.
- Pozorno ga poslušamo in ne prekinjamo njegove izpovedi.
- Pomembno je, da dobi občutek varnosti in zaupanja do nas. Čutiti mora, da ga bomo podprli oz. zaščitili ne glede na vsebino izpovedi.
- Ne pokažimo, da smo šokirani, ko nam zaupa, kaj se mu je zgodilo.
- Povejmo mu, da za nasilje ni kriv on, ampak je zanj odgovorna oseba, ki nasilje povzroča.
- Izogibajmo se vprašalnici ZAKAJ. Zveni zasliševalsko in obtožujoče.
- V pogovoru ne obtožujmo osebe, ampak dejanja povzročitelja nasilja.
- Pohvalimo ga, da je zbral toliko moči in se nam zaupal.
- Spoštujmo njegova čustva: povejmo mu, da so normalna in da se mu jih ni treba sramovati.
- Skupaj naredimo načrt za nadaljnje preprečevanje nasilja: kaj naj stori, če spet pride do nasilja – kako se lahko zaščiti, h komu lahko steče po pomoč, koga lahko pokliče.
- Poiščimo pozitivne osebe v njegovem (šolskem) vrstniškem okolju oz. pogovorimo se o njih (vrstnike, prijatelje, učitelje/ice itd.) ob katerih se otrok počuti varnega.
- O dogajanju obvestimo razredničarko in šolsko svetovalno službo.
Viri:
- Predavanje Kako postopati v primerih ustrahovanja, groženj in nasilja nad mladostniki, ki ga je 22. 5. 2023 izvedlo Društvo za nenasilno komunikacijo.
- https://www.drustvo-dnk.si/o-nasilju
Polona K.