Marija Šelek / Zarja
Vir: novice.najdi.si
Medtem ko so v Zagrebu ponosni na nedavno odprtje dnevne klinike za zdravljenje zasvojenosti od interneta, imamo v Sloveniji v novogoriškem zdravstvenem domu edino javno ambulanto za zdravljenje nekemičnih zasvojenosti.
Terapevt in njen vodja Miha Kramli je že pred desetimi leti, ko smo bili na tem področju prvi v Evropi, opozarjal, da se bo število zasvojencev z internetom izenačilo s številom zasvojencev s trdo drogo. Danes imajo med pacienti 219 nekemičnih in 228 kemičnih zasvojencev, Kramli pa v vseh teh letih na zdravstvenem in finančnem ministrstvu ni našel sogovornika, s katerim bi poiskali rešitve. Ukrepanje je nujno, saj se v ambulanti srečuje že z desetletnimi zasvojenci z novimi tehnologijami.
Brez računalnika si ne predstavljamo več življenja, na spletu nakupujemo, plačujemo račune, komuniciramo – nove tehnologije nam izboljšujejo življenje in od njih bomo vedno bolj odvisni. Čezmerna raba spleta in naprav pa vodi v zasvojenost. Če na kavi med pogovorom s prijateljico vsaki dve minuti pogledujete na zaslon pametnega telefona in preverjate družbeno omrežje, ste že na spolzkih tleh. Na spletni strani Centra pomoči pri prekomerni uporabi interneta Log out lahko rešite katerega izmed skrbno pripravljenih testov, ki ponujajo preprost način za samovrednotenje.
Log out je zasebni zavod za dajanje brezplačne strokovne pomoči in svetovanje tistim, ki imajo zaradi intenzivnosti in nekontrolirane uporabe tehnologij in spleta težave s preobremenjenostjo ali celo z zasvojenostjo. »Lani smo obravnavali 180 uporabnikov, trenutno imamo v obravnavi skoraj sto otrok, mladostnikov oziroma njihovih staršev in odraslih. Opažamo, da se vse več ljudi obrača na nas, zato smo poleg ljubljanske v letu 2015 odprli enoto v Izoli, načrtujemo pa tudi širitev mreže pomoči v druge slovenske regije,« sta povedali psihologinji in svetovalki Log outa Nevenka Nakrst in Špela Reš.
Kako razširiti javno mrežo ambulant za nekemično zasvojenost, ne pa da v Novi Gorici iščejo pomoč ljudje iz vse Slovenije, je Kramliju že dolgo jasno. »V Sloveniji imamo 18 centrov za zasvojenost, ki delujejo vsak dan, in samo milijon evrov bi bilo potrebnih za usposabljanje dodatnih terapevtov. Tako bi lahko država na preprost način odpravila problem z internetnimi zasvojenostmi. Vse druge poti bodo veliko dražje,« pravi Kramli, v čigar ambulanto vsak dan pokličejo štirje zaradi internetne zasvojenosti.
Prvi signal staršem
Na Log out se največkrat obračajo mladi fantje, povprečna starost oseb, ki so vključene v redne svetovalne obravnave, je 20 let in kar 87 odstotkov je moških. »Razlog za vključitev je v večini primerov čezmerno igranje računalniških in mobilnih iger. Ob tem opažamo tudi prisotnost brezciljnega brskanja po spletu in čezmerno uporabo družbenih omrežij. Slednje je bolj značilno za dekleta,« pravijo v Log outu. Tudi Kramlijeve izkušnje kažejo na to, da je več dečkov zasvojenih z nasilnimi igricami, dekleta pa bolj z družbenimi omrežji, tam iščejo potrditev ter sledijo modnim trendom in zvezdnikom.
»Petnajstletno dekle so v ambulanto pripeljali zaradi rezanja. Povedala mi je, da se je nekega dne slabo počutila in to zapisala na Facebooku. Tam ji je elektronski prijatelj, ki ga še nikoli ni videla in ga torej sploh ne pozna, svetoval: ‘Kadar se jaz tako slabo počutim, se zarežem in mi odleže. Poskusi še ti.’ Pa je poskusila in je delovalo. Ko jo je taisti virtualni prijatelj naslednjič povprašal o tem, ji je povedal nekaj novega: ‘Jaz se ne režem samo po rokah, na drugem delu telesa je še bolj učinkovito.’ Njeno odpravljanje stiske se je začelo z rezanjem, za kar je dobila nasvet na spletu, ne pa v živo.« Verjetno bi bilo prijateljici iz oči v oči teže reči, naj se poreže? »Tako je. Ko se naši mladostniki začno zdraviti v virtualnem svetu, se zgodijo taki primeri. Zato je tako pomembna prostorska in časovna omejitev dostopa do novih tehnologij, pri čemer je prav tako izjemno pomembno vlaganje v skupna družinska doživetja. Bolj kot v slednja se zdaj vlaga v zmogljivejše računalnike in naprednejše telefone, starši pa časovnih in prostorskih omejitev ne zmorejo več, ker so otroci že tako premeteni in agresivni, da izsilijo svoje.«
Kramli opozarja, da če mi na internetu plačujemo položnice ali delamo za službo in šolo, je to virtualno dejanje, ki podpira realno, in ni nevarno. »Če mi računalnik ali tablico uporabljamo za delo, se v naših možganih sproži kemični proces, ki je do telesa prijazen. Po nekem času čutimo utrujenost, tudi naveličanost – in naša mladina prav tako: čuti naravno potrebo, da mora nehati. Če ostajajo otroci za računalnikom pet ur ali več, je to prvi signal staršem, da otrok računalnika ne uporablja za delo, ampak za zabavo.«
Ubila se bom!
Hudir je v virtualnem, ki vpliva na domišljijo. Najstnik, ki ima v realnem svetu težave s komuniciranjem in je nenehno v konfliktih, lahko v virtualnem (z uspešnostjo v računalniških igricah) dobi tisto, kar mu v resničnosti manjka. »Začel se je zdraviti z virtualnim in vsak, ki ga bo želel zvleči od računalnika, bo njegov sovražnik. Starši moramo paziti na to, da bo naš otrok težave z vrstniki v realnem svetu tam tudi urejal, ne pa da bo zbežal v virtualni svet. Če se zgodi to, počasi ne bo več sposoben stopiti v realno in bo virtualno zanj postalo bolj resnično od resničnega.«