Mladi in menjave časov

  • od

Martin Lisec

MLADI IN MENJAVE ČASOV

Počitnice so mimo, začelo se je novo šolsko leto. Čas od vekomaj teče enako hitro. Toda strokovnjaki pravijo, da je v zadnjih nekaj desetletjih razvoj zlasti na področju informatike prestavil človeštvo v povsem nove okvirje zaznavanja časa in prostora. Ritem življenja neusmiljeno pridobiva na hitrosti. Po drugi strani se v mnogih krepi jasna zavest, da mora človek v sebi, v svetu in v življenju odkrivati točke, ki so trdne, ki niso podvržene nenehnemu spreminjanju.

Kako ujeti os ravnotežja med stvarmi, ki so podvržene menjavam in med tistim, kar človeka ohranja v notranji trdnosti in usmerjenosti k cilju?

DEJSTVA

Hiter ritem življenja in bliskovito menjavanje okoliščin življenja predvsem mladih ne pušča nedotaknjenih. Poleg številnih pozitivnih stvari, ki jih nosi v sebi napredek, ne moremo spregledati tistih, ki odrasle silijo k vzgojnim razmislekom. Omenimo nekatera.

  • občutek nemoči: Mladi doživljajo, da so v mlinu neprestanih menjav samo droben košček, delček nekega sistema, ki ga sami še zdaleč ne morejo obvladovati. Še več, zdi se jim, da nimajo na celoto življenja nikakršnega vpliva. Od tod občutek usodnosti, določenosti. To, kar čutijo, doživljajo globoko v sebi, tega ne morejo izraziti v širši družbi: to pride lahko do izraza samo v manjših skupinah, klapah, naključnih srečanjih,
  • nezmožnost zaznavanja resničnosti: pojavlja se velik problem, vprašanje, kaj je resnično. Virtualni, navidezni svetovi so danes namreč v nekem smislu ravno tako resnični kakor ta, kar živimo. Popolnoma drži, kar pravi propagandna akcija za digitalno telefonijo: svet ni eden, svetova sta dva! Tu nastaja seveda problem: kateri od obeh je resničen?
  • občutek relativnosti: glede na to, da se vse tako hitro menjava, je težko zaznavati enkratnost življenja, lastno nenadomestljivost, pomembnost, lepoto. Kako priti do zadnjega temelja, kako prisegati na eno samo, dokončno resnico, če je vse podvrženo neprestanim spremembam? Tudi v enega Boga je težko verovati. Pluralizem mnenj pač dovoljuje, da si vsakdo prikroji boga po svoji podobi, tako, kakor čuti, da bi bog moral biti. Načet je občutek za večnost, dokončnost.
    • občutek krhkosti: ni težko ugotoviti, da so zaradi vsega tega, kar smo tu kratko omenili, in še zaradi številnih drugih vplivov, mladi pogosto zelo krhki v svojih odločitvah, izbirah, usmeritvah.

VZGAJATI ZNOTRAJ MENJAV ČASA

V takšnem duhovnem in kulturnem okolju, v katerem danes živijo mladi, je vloga vzgoje nezamenljiva. Vzgoja je namreč proces, ki presega gola občutja trenutka in ki usmerja mlade v razmišljanje o celoti njihovega življenja. Vzgoja je prizadevanje, da bi mladim posredovali vrednote, ki niso vezane na to ali ono muho enodnevnico, ampak ki so zapisane globoko v človekovo srce in izražene v neki kulturi ter nosijo v sebi vse tisto, kar lahko vodi posameznika in družbo k sožitju, bogastvu odnosov, odgovornosti in z darovi posameznika zaznamovani ustvarjalnosti. Zato menim, da bo morala biti vzgoja v tisočletju, ki prihaja, pozorna v prvi vrsti na naslednje tri vidike:

  • vzgoja za zvestobo: zvestoba pozna menjave časov, vendar jim ni podrejena! Ko si mož in žena pri oltarju obljubita zvestobo, vračunata vanjo vse “menjave časov”, ki ju čakajo na skupni življenjski poti: “Obljubim, da ti bom zvest v sreči in nesreči, bolezni in zdravju, da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja …”. Gre za zvestobo sebi, zvestobo dani besedi, zvestobo vrednotam, ki so nam jih posredovali rodovi pred nami, zvestobo Bogu, zvestobo človeku. Zvestoba zagotavlja, da ohranja človek notranjo identiteto, ki se navzven izraža v posameznikovem prepoznavanju v določenem družbenem, kulturnem in verskem kontekstu. Zvestoba torej zagotavlja procese kontinuitete na ravni osebne in skupnostne izkušnje. Kako vzgajati za zvestobo? Neprecenljiv je zgled odraslih, zlasti staršev. Neprecenljiva so prizadevanja, ki pomagajo priti mladim do resnične podobe o njih samih, ki jim pomagajo odkriti njihov jaz, njihovo izvirnost.
  • vzgoja za odgovorno izbiro: sredi menjav časov so mladi nenehno izzvani, da izbirajo, da se odločajo, da razločujejo. Mnogi starši se bojijo, da bodo mladi izbirali napačno. Mlade vzgajamo za to notranjo svobodo, ki jim bo omogočala izbirati, tako, da jih že zgodaj naredimo odgovorne za drobne stvari v njihovem življenju, da smo z njimi dosledni, da jim zaupamo, da ob njihovi morebitni najmanjši napaki ne izgubimo zaupanja vanje. Vzgoja za izbiro predpostavlja veliko družinskega pogovora, predpostavlja starše, ki znajo mladim zaupati.
  • vzgoja za lepoto: hiter ritem življenja pogosto stori, da se dotika mladih samo na površnost, zunanjost. Toda resnično bogastvo, resnična lepota prevzame človeka šele, ko je sposoben pogledati preko koprene banalnosti, naglice, neposrednosti. Mlade je potrebo učiti brati življenje v globino; pomagati jim razumeti tiste pomene, ki so skriti med vrsticami življenja. Te so najpomembnejše in najbolj resnične! Odkrivati lepoto – v sebi, v drugih, v naravi – odkrivati, da je Bog lep – to človeka odrešuje. Blato vsakdanjosti in drobnih življenjskih neuspehov lahko mladim umaže srce, če ni preseženo v stremljenju nad tistim, kar to vsakdanjost presega. Pomagajmo zato mladim ohranjati trenutke tišine, molitev, spodbujajmo jih k občudovanju, kontemplaciji. Samo pogled iz čiste duše, iz opranega srca, samo ta seže v prihodnost.

Naj bo torej šolsko leto, ki ga začenjamo, za vse polno izzivov, novega znanja. Ne bojmose, zaupajmo! Časi niso težki – takšni so, kot so bili vedno! Potrebujejo pa prečiščene ljudi. Konec koncev: tudi v preteklosti so jih potrebovali!