Rafo Pinosa
Takšna je modrost afriškega človeka. Na žalost lahko rečemo je bila do pred kratkim taka tudi praksa v našem bivalnem okolju. Se pa je ta praksa počasi umaknila. Tako smo vse bolj prepuščeni nuklearizaciji vzgoje, s tem pa tudi samo enostranskemu vplivu na otroka.
Otrok zelo hitro razvije obrambne mehanizme, ki ga zaščitijo pred neprijetnostmi, ki jih predstavlja vse kar je povezano z „moraš“ in hkrati pomeni odsotnost „prijetno je“. Ne samo, da zna zablokirati zahteve edine avtoritete v njegovem krogu, ki ji je dovoljeno postavljati zahteve „moraš“, ampak razvije celo manipulativne mehanizme kako izsiliti od pomembnih drugih, da bodo postali služabniki v smeri zame je pomembno, da mi je prijetno. Ker je v vsakem okolju zgolj ena oseba, ki ji je dovoljeno biti tista, ki postavlja zahteve, je potrebno izdelati samo nekaj strategij in manipulativnih prijemov in otrok z lahkoto obvladuje celotno družbeno okolico.
Potrebuje en sam prijem za manipuliranje očeta ali matere, enega za šolo ali vrtec in še enega za drugega strokovnjaka. Tete, strici, sorodniki, vrstniki na ulici, drugi ljudje iz družbenih sredin smejo postavljati zahteve samo preko enega od teh posrednikov. Seveda to velja samo enosmerno, samo v smeri odrasla oseba, oziroma drugi, do mene. V obratni smeri teh omejitev ni, in jih ne sme biti, ker so družbeno nesprejemljive. Otroci, ki so nekoliko bolj pogumni po naravi hitro ugotovijo, da pravzaprav zanje omejitve ne veljajo. Za svoja ravnanja redno dobijo spregled celo kadar za dosego „prijetnega“ uporabljajo fizično nasilje tako do odraslih, kot do vrstnikov. Vsa umetnost je v tem, da uporabiš takšno sredstvo za dosego svojega cilja, da sam čutiš čim manjše posledice neprijetnega. Te gredo tako in tako skoraj redno v smeri ugleda v socialni sredini. Poenostavljeno: „Skrbi, da se ne boš osmešil bolj, kot je nujno potrebno.“
Še ne dolgo nazaj je to veljajo predvsem za edinčke in otroke iz enostarševskih družin. Danes lahko govorimo kar o splošnem fenomenu. Premik, ki ga nam nakazujejo otroci sami je v smeri novih socialnih okolij v katerih se gibljejo naši otroci. V tradicionalni družbi je eden od staršev tisti, ki je predstavnik socialnega okolja pa naj je to ženska ali moški, pač odvisno od matriarhalne ali patriarhalne družbene strukture. Danes sta oba naravno nadrejena odsotno, zamenjujejo pa jih razni strokovnjaki, kot so učitelji, zdravniki, svetovalni delavci, kateheti, logopedi, vaditelji, trenerji, inštruktorji. Vsak od njih skrbi za razvoj svojega strokovnega področja, ne pa tudi za razvoj otroka. Danes lahko rečemo, da še najbolj skrbi za pozitivno podobo posameznika eno od družabnih omrežij, ki pa je na žalost sestavljeno preveč horizontalno z nekaj čudaki, ki v družbenih omrežjih iščejo svoje zasebne interese, ki so ali poslovni ali pa deviantni.
Bodoči starši in vzgojitelji se bodo morali preseliti iz dnevne sobe, s hodnikov, ordinacij, učilnic in igrišč tudi v virtualna okolja. Samo tam bodo mladim lahko ponudili svoj pogled na prav in narobe.