Skoči na vsebino

Zavod Skala don Bosko

Valdocco na Fužinskih ulicah – Minibus veselja

Kot je DON BOSKO v 19. stoletju začel vzgojno delo z mladimi na ulicah VALDOCCA v Italiji, se je na ulice ljubljanskih četrti v letu 1995 podala skupina študentov in salezijancev. Odločili so se namreč, da naredijo nekaj za tiste mlade, ki večino svojega časa preživijo na ulicah in se ne vključujejo v razne organizirane oblike dejavnosti ali ustanove. Namesto da bi čakali mlade, da pridejo k njim, so raje sami šli tja, kjer so bili mladi. Leta 1997 je po zgledu projekta »potujočih zabavišč« iz Nemčije iz rabljenega avtobusa nastal slovenskemu prostoru in potrebam teh mladih prilagojen »BUS VESELJA«. Že tedaj v začetku je bil ta MOBILNI MLADINSKI CENTER medij, ki je otrokom in mladim omogočal: prostor srečevanja v njihovem življenjskem okolju; prijateljsko navzočnost prostovoljcev in sodelavcev Skale; izkušnjo drugačnega, pozitivnega načina življenja ter ponudbo organiziranega in ustvarjalnega preživljanja prostega časa in dodatne učne pomoči. V letu 2009 pa je stari avtobus nadomestil kombi »MINIBUS VESELJA«, ki je postal nov prepoznaven znak istoimenskega programa, ki poteka še danes.

Tudi danes Minibus veselja uresničuje svoje staro poslantsvo: vzgojo otrok in mladih na ulici. Je mobilni mladinski center in predstavlja središče mladinske ulične vzgoje oziroma terenskega dela. Je kraj srečevanja z otroki in mladostniki in izhodišče za nadaljnje vzgojno delo z njimi. Tudi po toliko letih ostaja varni prostor, ki se trikrat tedensko ob istem času na istem mestu ne glede na slabo vreme ali druge zadržke, brez zidov in udobnih prostorov, med bloki in med ljudmi, vzpostavi, ko parkiramo kombi na igrišču med bloki. In ko iz njega po igrišču skupaj s tistimi, ki nas pogosto že pričakajo tam, razpostavimo vse, kar potrebujemo za to, da si so-ustvarimo čim bolj prijetno in priložnosti za rast polno popoldne. Ker mladi vedo, kdaj smo tam, pridejo, ker vedo, po kaj pridejo. Naš cilj ni »loviti« jih po Fužinah, ker je »neformalni prostor«, ki se je na terenu izoblikoval, postal »njihov« prostor, kamor RADI PRIDEJO. Vlečejo jih vsebine, ki jih ponujamo, vleče jih prijateljska roka nekoga, ki mu je mar zanje, vlečejo jih sovrstniki, vleče jih dejstvo, da lahko ob še nekom mirno in dobro odigrajo nogometno tekmo, naredijo kaj koristnega zase in za svoje. Ker je na igrišču, je to seveda ODPRTI PROSTOR, kjer smo veseli vsakega, ki se nam pridruži. V prvi vrsti je naše poslanstvo delo z otroki in mladimi. A če želimo delati z njimi, to seveda pomeni, da želimo in moramo delati tudi z njihovimi bližnjimi in družinami, zato je Minibus veselja (v zadnjem času čedalje bolj) tudi središče med-generacijskega povezovanja. Pri nas so vedno dobrodošli in zaželeni starši, stari starši in druge pomembne osebe »naših skupnih« otrok. 

V DON BOSKOVEM SLOGU DELOVATI PREVENTIVNO

Na Minibusu veselja vsak najde kaj zase … igro, pogovor, sprostitev, ustvarjalnost, informacije, nasvet … Kot je nekdaj Don Boskov vsakodnevni oratorij, tudi Minibus veselja skuša predstavljati štiri stebre preventivnega sistema. DOM, v katerem se počutimo domače in sprejete, lahko delamo napake in se iz njih učimo o ljudeh in odnosih. DVORIŠČE, na katerem se igramo, ukvarjamo s športom, smo telesno aktivni in v kontaktu z drugimi. ŠOLO, ki uvaja v življenje z neformalnim izobraževanjem (razne ustvarjalne, tehnične in kuharske delavnice, kvizi) in prigodnim učenjem. Pa tudi ŽUPNIJO oziroma prostor DUHOVNOSTI, v katerem se prepletajo različne kulture in religije v strpno in spoštljivo skupnost, v kateri vsak sme in želi živeti ljubezen do svoje vere in do svojih bližnjih. Preko vseh dejavnosti, tako tistih, ki jih skrbno načrtujemo in vnaprej pripravimo, kot tudi tistih, ki se zgodijo spontano, si za naše otroke in mlade prizadevamo delovati varovalno in preventivno na mnoge dejavnike tveganja, ki so jim (še posebej v mestnih blokovskih naseljih, kot so Fužine, ki še danes veljajo za »geto« z veliko priseljenstva, specifično »fužinsko« kulturo, socialno-ekonomskimi stiskami, tudi kriminala …) izpostavljeni otroci in mladostniki: zasvojenost, nasilje, kriminalna dejanja, osamljenost …  Začenjamo tam, kjer so otroci, pri tistem, kar imajo radi, in v odnosu postajamo pomembne osebe v njihovih življenjih. Na ulici se vzpostavi prvi stik z otrokom, ki pa ga pogosto nadgradimo s povabilom in usmeritvijo otroka v druge, bolj strukturirane programe, v katerih se nadaljuje vzgojno delo, katerega izhodišče je bilo omogočeno na Minibusu veselja. Otroci in mladostniki z aktivnim vključevanjem pridobijo veliko neformalnega in življenjskega znanja, motoričnih ter miselnih spretnosti, pa tudi zelo pomembne veščine, kako bivati s seboj, s so-človekom, v skupini in v skupnosti. Pa ne le otroci in mladi, temveč vsi, ki smo del Minibusa veselja.

BITI VZGOJITELJICA NA MINIBUSU VESELJA

Biti vzgojiteljica na Minibusu veselja … je nekaj, kar sem si od nekdaj želela. Ker je to delo, kjer smo z otroki in mladimi lahko pristni in neformalni, kjer se v službi igramo in pogovarjamo, kjer večino časa delamo v timu, kjer se osredotočamo na življenje in vsakdanjost, kjer smo večino časa izven pisarne, kjer imamo ves čas možnost spoznavati svetove vseh, s katerimi delamo in tudi svoje lastne. V tem delu je ogromno različnih trenutkov in priložnosti – takih, v katerih sem polna veselja in navdušenja; ko še sama ne vem, kako se je izšlo tako dobro, a sem za to lahko samo neizmerno hvaležna; ko počnem kaj zase čisto novega ali tujega in sem ob uspehu ponosna;  ko se vprašam, ali sem ravnala dovolj dobro; ko skozi intenzivne odnose spoznam svoje šibkosti; in, Bogu hvala, ogromno situacij, ko sem pomirjena, ker smo kot tim skupaj in s stisko nisem sama. Težko je, kadar vse ni le dobro, ker vem, da ne delam s papirji, številkami, stroji … temveč z otroki in mladimi. Živimi, življenja in pripomb polnimi, različnimi in edinstvenimi, velikokrat nagajivimi in tudi za določeno situacijo krivimi, a spet na svoj način ranjenimi in spontanimi … Še bi lahko naštevala, a na koncu, kakršni koli so v svoji različnosti, ob koncu dneva doživljam, kot bi bili na nek način »naši«, »moji«. Ni samoumevno znati biti prijateljica, učiteljica, mati. Ravno tisto, kar je najlepše – da smo si tako blizu, je tudi tisto, zaradi česar je največkrat težko – ker je intenzivno, ker je odnosno, ker je več plati zgodbe, ker zahteva (pre)hiter odziv . Ampak to je pot, ko v mladih, tudi najbolj ranljivih, iščemo »točko, občutljivo za dobro«, pri tem pač tako v njih kot tudi v sebi in v situacijah samih naletimo še na mnoge druge točke. A verjamem, da je kljub temu, kot je dejal don Bosko, »prva vzgojiteljeva dolžnost, da poišče to ”občutljivo struno srca” in na njej gradi.« In če je vzgoja stvar srca, potem bomo (zaupam) mojega (in seveda tudi še kakšnega drugega) sčasoma in s skupnimi močmi zagotovo še malo utrdili. Verjamem pa, da bom v tem delu vedno čutila, da kljub vsemu delam dobro, dokler delam z mladimi in jih imam rada in dokler oni vedo, da jih imam rada.

—Kornelija Debelak