Polona Kos
Dnevni center je prostor srečevanja otrok in mladostnikov. Njegov namen je kakovostno preživljanje prostega časa, izboljševanje učnih in delovnih navad, trening osebnih in socialnih veščin in kraj ter čas za varno druženje. Želimo namreč, da je Dnevni center Skala prostor, kjer se mladostnik čuti varnega, kjer ima odraslega človeka, ki mu nudi pomoč in je njegov zagovornik v vseh življenjskih okoliščinah. Tudi v ta namen vsakega posameznika še bolj poglobljeno spremljamo – v skupini in individualno, velik poudarek pa dajemo tudi stiku s starši in institucijami, s katerimi se srečuje mladostnik. Dejavnosti Dnevnega centra Skala so namenjene otrokom in mladostnikom do 15. leta.
Veliko let je bil Dnevni center Skala prisoten na Fužinah, kjer smo to dejavnost kot gostje izvajali v prostorih knjižnice. Za kar smo hvaležni knjižnici Fužine in predvsem knjižničarkama, ki so bile potrpežljive, odprte in čutili smo se dobrodošle. Vendar prostor nikoli ni bil zares tak, kot bi si ga želeli, nismo ga mogli opremiti, okrasiti, urediti po svoje. Kljub temu so otroci in mladostniki radi prihajali, se družili, naredili domačo nalogo, prišli samo na klepet. Klepet, ki pa dostikrat ni bil samo klepet, ampak so prišli, da bi v svojem jeziku povedali kaj čutijo, kaj doživljajo: učitelj jih ne mara, sprli so se s prijateljem, kako je ocenjevanje nepošteno, kako je slabo kosilo… Doma zateženi, tečni in pridigarski starši, ne razumejo jih, imajo nemogoče zahteve. Ob vsem tem človeka seveda pogosto prime, da bi dal prav staršem, učiteljem, da bi naredil kakšno pridigo tem mladim. Da bi jim povedal, da v svojih odločitvah delajo velike napake, da se je potrebno učiti, da je kosilo zdravo, da je prijateljem potrebno oprostiti… A potem bi najbrž ti mladi odšli, saj se ne bi počutili sprejete, varne, dobrodošle. Zato »samo« poslušaš. Poslušaš to, kar so prinesli “odložiti” tja, kjer se jim zdi varno. Tja, kjer je njihov “drugi dom”. To pomeni, da se počutijo domače, da čutijo, da lahko nekomu povedo to, kar jih teži in da jih bo nekdo poslušal z empatijo in brez obsojanja in da so vredni ljubezni.
OD KJE MLADI
Otroke in mlade v dnevni center prinese iz različnih smeri. Ena izmed teh (in zelo močna) je naš Minibus veselja oz. Valdocco na Fužinah, ki predstavlja središče ulične vzgoje – terenskega dela. Tu lahko z otroki navežemo prvi, neformalen stik preko igre, športa, pogovora in mu predstavimo tudi dnevni center.
Povezani smo z osnovnimi šolami, večinoma preko svetovalnih delavcev, s katerimi se srečujemo po potrebi. Kadar pri učencih zaznajo potrebo po učni pomoči, večji samozavesti, premagovanju osebnih stisk, potrebi po medvrstniškemu druženju, jih usmerijo k nam.
Prijatelji, sošolci, sorodniki so ravno tisti, ki so dostikrat naša najboljša »reklama«. Povabijo jih, da pridejo pogledat, kako je pri nas, saj se sami počutijo dobro. In lastna izkušnja, ki jo prenesejo naprej je zagotovo nekaj, kar šteje največ. Imeti ob sebi prijatelja ali sošolca, s katerim se dobro razumeš, je nekaj zelo dragocenega.
»ZNAŠ ŽVIŽGATI?«
Pogosto se zgodi, da ob domači nalogi, pogovorih (skupinskih ali osebnih), mladi pravijo, da nimajo talentov, da nič ne obvladajo, da jim nič ne gre. Kot vsi vemo, je Don Bosko tako dolgo spraševal Jerneja, da je na koncu našel nekaj, ob čemer se je fantu razjasnil obraz. Tako kot Don Bosko, se tudi mi srečujemo s tem, da vedno ni tako preprosto. Otroci in mladi imajo za seboj imajo slabe izkušnje, nepriljubljenost med vrstniki, zasmehovanje, nerazumevanje staršev, nizko samopodobo, neuspehe v šoli. Ob vsem tem vedno znova spoznavam, da je pomembno pohvaliti še tako majhen napredek. Četudi ga mogoče on zanika, se mu ne zdi pomemben. Verjamem pa, da se ga to nekje globoko dotakne. In naslednjič spet pride, saj čuti, da ga nekdo sprejema takšnega, kakšen je. Vsak človek je namreč vreden ljubezni in na to včasih pozabljamo.
SELITEV
S septembrom smo dnevni center preselili na Kodeljevo. Odločitev ni bila lahka, a na nek način smo bili v to primorani. Stavba, kjer je bila knjižnica, bo v prihodnjem letu po načrtu šla v rušenje in na istem mestu se bo gradila nova. Slovo je bilo težko, saj smo v teh letih zgradili nek odnos s knjižnico, okolico, šolami, ki so v tistem okolju. Predvsem pa so tu v pri vrsti mladostniki, ki so dnevni center »gradili« in bili njihovo srce. Na Kodeljevem torej začenjamo novo poglavje. Tukaj želimo, da bi mladi začutili, da je to njihov dom. Ustvarjati želimo domačnost. Kajti tam, kjer se počutiš doma pomeni, da se počutiš sprejetega, upoštevanega, ljubljenega prav takšen, kakršen si. In da je tudi prostor tak, kot si ga želiš … da ima tvoj pečat.
Počasi se oblikuje nova skupina, prihajajo otroci in mladi iz območja Kodeljevega in tudi nekaj tistih »starih« iz Fužin. Vsi so zelo navdušeni, ko prvič vstopijo v prostor. Mislim, da čutijo, da je to nekaj zares njihovega oz. našega. Nekdo je celo rekel: »Ko bomo pobegnili od doma, bomo prišli sem…«. Ne želimo si pobegov od doma, a če se mladi tukaj počutijo varne, če tu že ob prvem obisku čutijo domačnost, potem smo že dosegli tisto, za kar smo si toliko časa prizadevali, pa nam na Fužinah ni bilo namenjeno. Imeti svoj dom za vse mlade, ki nas potrebujejo.
Skozi vsa leta odkar sem v dnevnem centru spoznavam, kako težka je vloga voditelja, vzgojitelja otrok in mladih in hkrati čudovita, lepa, polna novih spoznanj, izkušenj in tudi milosti. Biti ob mladih, jim stati ob strani ob njihovih vzponih in padcih, se z njimi veseliti, smejati, jokati. Naj odzvanja Don Bosko: »Dovolj je, da ste mladi in vas imam rad.«