Rafo Pinosa
Psiholog, Bogdan Žorž, je v Slovenijo na prelomu tisočletja uvedel pojem razvajenosti. Na vzgojnem področju ga opisuje dokaj slikovito. Razvajenost je nasprotno od vaditi – način vzgoje, ki ne vodi k temu, da bi se otrok naučil osnovnih pravil, omejitev… Posledično je razvajen otrok družbeno ranljiv, neodporen, nesamostojen, mehkužen…
Za zdrav razvoj je nujno potrebno preizkušanje, izzivanje nevarnosti, odpovedovanje, jasno spoznavanje meja… Po psihoanalizi je omejevanje otrokovih potreb vir frustracij. Ne obstaja imeti »preveč rad« ali »preveč nudili«, problem ni v količini temveč v načinu – kako dajemo, kako nudimo, kako izkazujemo ljubezen.
Antropologinja Vesna Vuk Godina pristopa k istemu fenomenu nekoliko drugače. “Vzgajati otroka zato, da bo srečen, je najslabše, kar starši lahko naredijo. Nič ni narobe, če so otroci srečni, ampak to stanje bo slej ko prej minilo. Staršem ni treba otrok vzgajati in jih pripravljati za tisti en odstotek sreče. Od sreče nihče ne umre, vsak jo bo prenesel, ne zmore pa vsak prenesti tistega odstotka najtežjega obdobja. Če ne razumejo, da je to normalen del življenja, da niso vedno stoodstotno srečni, se jim podre svet. Potem korak v odvisnost, bodisi od alkohola, drog… ni več daleč. Preprosto se ne bodo znašli v takšni situaciji, ne bodo vedeli, kaj narediti. In potem si pomagajo k boljšim občutkom z vsemi sredstvi, ki so jim na voljo, ker so vzgojeni kot potrošniki.” Potrošniško kapitalistični sistem je znanstveno voden sistem. Temeljna strategija je povezana z vzgojo in sicer z enim samim ciljem: kako vzgojiti potrošnika. Ugotovili so, kaj je treba narediti – otroka je treba vzgajati prijazno, torej brez avtoritete, kazni, po možnosti brez očeta. Če ga boste torej vzgojili le ob mami ali ob mami in očetu, ki prakticirata enotirno vzgojo, boste vzgojili tak tip človeka. Vzgojiti mu je potrebno takšne psihološke lastnosti, da bo kupoval, kar ne potrebuje. “Ne kupiš, kar potrebuješ, ampak česar še nimaš. Torej si t. i. prisilni potrošnik ali še boljše da postane odvisnik, tak, ki ne more prenehati trošiti. Kapitalizem potrebuje današnji tip vzgoje, da to uspe, pa je treba ukiniti tradicionalno socializacijo in tradicionalno družino. Ukine se nezmožnost ločitve partnerjev, očeta, avtoriteto, kaznovanje. Tako dobimo otroka, ki je središče vsega – vzgoje, družine, socializacije, družbe.“
V katero smer z vzgojo, vsaj tisti, ki v vzgojo še verjamemo. Če oba strokovnjaka kritizirata črno bel sistem potem je v vzgojo potrebno dodati še več silnic in jih uravnotežiti do take mere, da bodo oblikovale novo vzgojno polje, ki je prilagojeno današnjim razmeram.
Nagrada in kazen ostajata še vedno edini motivacijski sredstvi. Prav tako še vedno ostaja nespremenjena smer vzgoje, to je od odraslega k otroku.
V vzgojo je potrebno vključiti tretji element, ki je v celoti odvisen od vzgojitelja. Ta je nedvoumna in jasna artikulacija pričakovanj in povratnih sporočil. Samo če bodo drugi popolnoma brez kančka dvoma vedeli, kaj od njih pričakujemo, bodo to lahko tudi dosegli. V pluralni družbi ne smemo pričakovati, da obstajaj ena sama resnica, ali en sam cilj. Ker od bližnjih pričakujemo določena vedenja, jim moramo predstaviti svoja pričakovanja. Poskrbimo za to, da bomo postavili prave zahteve ali pričakovanja in da bomo prave odzive pohvalili oziroma nagradili, napačne pa ustrezno kaznovali ali grajali.